V naš razred sta prišli učiteljici, ki skupaj z našo razredničarko vodijo projekt V jati z drugačnimi. Pogovarjali smo se o drugačnosti. Zanimivo je bilo prisluhniti svojim sošolcem in sošolkam, saj si to vsak od nas prestavlja na svoj način.
Potem smo izvedeli.
» K nam bodo prišli učenci iz šole Dragotina Ketteja, to je, s šole s prilagojenim učnim programov,« je povedala učiteljica. »Mi bomo gostitelji in vse dopoldne bomo preživeli skupaj,« je nadaljevala in dodala, da bo polovica otrok iz našega razreda istočasno odšla na njihovo šolo, kjer jih bodo oni gostili. Ob učiteljičini napovedi skupnega srečanja, me je postalo strašno strah. Še bolj sem se začudila, ko nam je učiteljica povedala njihovo starost. Stari naj bi bili od 15 do 21 let.
Prišel je ta posebni dan. Polovica razreda je odšla v šolo s prilagojenim učim programom, polovica skupaj z mano, pa je ostala na naši šoli.
Strpno a s strahom in nelagodnimi občutki, sem čakala učence z druge šole. Potem so se vrata z rahlim zvokom škripanja čisto počasi odpirala. Že sem zagledala zeleno bundo, kar je pomenilo, da bodo, tik pred zdajci, vstopili v učilnico. In to se je res zgodilo. Učenci so bili že na prvi pogled drugačni. Neka deklica je imela tako majhne oči, da so se komaj videle. S sošolci smo se samo neslišno spogledovali in potem spet naš oster pogled usmerili k njim. Ko so se vsi posedli, smo bili tudi mi malo bolj sproščeni, a majhen drobec strahu še ni izginil. Njihova vzgojiteljica je predstavila vsakega otroka z nekaj besedami. V pogovor je vključila tudi otroke, ki zelo težko govorijo in jih ne bi razumeli, če nam ona ne bi povedala, kaj so rekli. Otroci z Dawnovim sindromom se že na pogled malce razlikujejo od nas, so izredno prisrčni in prijazni. Eden od njih je bil starejši fant z avtizmom, in izgledalo je kot da ni prisoten in je nekje v svojem svetu. Sčasoma smo se malo bolj opogumili in se še mi predstavili. Takoj po tem so nam pokazali filmček, v katerem so oni igrali gledališko predstavo – Mavrična ribica. Resda besedila nismo razumeli, smo pa opazili njihov trud in zadovoljstvo ob zaigranem. Izvedeli smo, da vse rekvizite izdelajo sami, ki so res bili lepi in zanimivi.
Potem smo izvedeli.
» K nam bodo prišli učenci iz šole Dragotina Ketteja, to je, s šole s prilagojenim učnim programov,« je povedala učiteljica. »Mi bomo gostitelji in vse dopoldne bomo preživeli skupaj,« je nadaljevala in dodala, da bo polovica otrok iz našega razreda istočasno odšla na njihovo šolo, kjer jih bodo oni gostili. Ob učiteljičini napovedi skupnega srečanja, me je postalo strašno strah. Še bolj sem se začudila, ko nam je učiteljica povedala njihovo starost. Stari naj bi bili od 15 do 21 let.
Prišel je ta posebni dan. Polovica razreda je odšla v šolo s prilagojenim učim programom, polovica skupaj z mano, pa je ostala na naši šoli.
Strpno a s strahom in nelagodnimi občutki, sem čakala učence z druge šole. Potem so se vrata z rahlim zvokom škripanja čisto počasi odpirala. Že sem zagledala zeleno bundo, kar je pomenilo, da bodo, tik pred zdajci, vstopili v učilnico. In to se je res zgodilo. Učenci so bili že na prvi pogled drugačni. Neka deklica je imela tako majhne oči, da so se komaj videle. S sošolci smo se samo neslišno spogledovali in potem spet naš oster pogled usmerili k njim. Ko so se vsi posedli, smo bili tudi mi malo bolj sproščeni, a majhen drobec strahu še ni izginil. Njihova vzgojiteljica je predstavila vsakega otroka z nekaj besedami. V pogovor je vključila tudi otroke, ki zelo težko govorijo in jih ne bi razumeli, če nam ona ne bi povedala, kaj so rekli. Otroci z Dawnovim sindromom se že na pogled malce razlikujejo od nas, so izredno prisrčni in prijazni. Eden od njih je bil starejši fant z avtizmom, in izgledalo je kot da ni prisoten in je nekje v svojem svetu. Sčasoma smo se malo bolj opogumili in se še mi predstavili. Takoj po tem so nam pokazali filmček, v katerem so oni igrali gledališko predstavo – Mavrična ribica. Resda besedila nismo razumeli, smo pa opazili njihov trud in zadovoljstvo ob zaigranem. Izvedeli smo, da vse rekvizite izdelajo sami, ki so res bili lepi in zanimivi.
Nato smo odšli v našo avlo in se razdelili v dve skupini. Moja skupina je najprej odšla v gospodinjsko učilnico. Že na poti do tam, smo vedeli, da bomo nekaj slastnega pripravili. Izkazalo se je, da smo imeli prav. Pričeli smo delati testo za palačinke. Skupaj s punčko iz šole Dragotina Ketteja, sva se med peko pogovarjali. Začutila sem ponos gostiteljev, ko so spretno pripravljali testo in pekli palačinke, kar mi je bilo res všeč. Slastne, pečene palačinke smo namazili z evrokremom ali marmelado in jih tudi z užitkom pojedli.Kako so bile okusne! Še učiteljice so imele isto mnenje. Kmalu smo se zamenjali z drugo skupino in mi smo odkorakali v avlo. Tam nas je čakala učiteljica športne vzgoje in vsi smo vedeli, da bomo malo telovadili. Najprej smo ob spremljavi klavirja ob ritmu zaplesali, nato so sledile še druge igre. Res je bilo lepo tekmovati proti fantom in jih enkrat tudi premagati. Na koncu je sledil poligon. Hitro smo ga več kot enkrat opravili in s tem okrepili naše mišice. Šport nam je vsem dobro del. Ko je druga skupina prišla nazaj v avlo, smo se odpravili na skupno kosilo. Otroci iz šole s prilagojenim učnim programov, so ga pohvalili. Med kosilom, je deklica s katero sva se pogovarjali, dobila epileptični napad. Tresla se je in želela zaspati. Vzgojiteljica ji je takoj dala zdravilo in jo odnesla v avlo, kjer se je ulegla na fotelje. Zamislila sem si, kako bi bilo meni, če bi imela takšne napade, zato se mi je punčka zasmilila. Kmalu se je pomirila in sledil je čas za slovo.
Ob slovesu so si podali roko ter se objeli. Prav ganljivo je, kako se ti otroci radi objemajo in nimajo nikakršnih pomislekov v primerjavi z nami, ko nam niti na pamet ne pride, da bi svojega sošolca ali sošolko objeli. Učenci iz druge šole, so nas lepo presenetili in nas obdarovali z izdelkom, ki so ga sami izdelali. To je bila steklena posodica z ročno poslikavo.
Ko so odšli, smo govorili o minulem dopoldnevu in kar nismo mogli nehati. Res je bil prekrasen dan.
Zame je bil ta dogodek poseben in pomemben. Kasneje nam je učiteljica povedala, da so bili tudi naši gostje zelo zadovoljni. Komaj smo čakali, da so nam sošolci in sošolke povedIskreno upam, da se bomo še kdaj videli. To si res srčno želim in še danes rada govorim in premišljujem o tem dnevu. Bil je najlepši in najzanimivejši dan do zdaj.
Tisa Božič 5.b
( KRETIVNO PISANJE, mentorica Olivija Metelko )
Spis izbran kot najboljši med učenci 2.triade na natečaju Metelkovo pero pod skupnim naslovom Drugačnost nas bogati ( šolsko leto 2016/ 2017 )
